17. decembra so njegovo Misso Criollo izvedli v slovenski filharmoniji. Ob skladatelju je nastopil APZ France Prešeren iz Kranja, pod vodstvom Primoža Kerštajna, ob odličnih instrumentalistih in izjemnem tenoristu Carlosu Cabralu. Prisluhnite posnetku koncerta.

Gospod Ramirez, danes ste po celem svetu slavni kot skladatelj in pianist. Kako pa se spominjate svojih začetkov?

S šestimi leti sem začel igrati klavir in z osmimi sem napisal svojo prvo skladbo, pravzaprav je bila to pesmica, ki pa se je še danes spominjam. Starši so me poslali tudi na katoliški kolegij, kjer pa sem bil zelo malo časa. Kasneje sem začel pisati skladbe in za motive izbiral napeve, ki sem jih poznal iz svoje okolice. Iz Santa Feja, kjer sem bil rojen, kot verjetno veste, sem kmalu odšel v Cordobo, kjer sem se spoprijateljil z dvema vrstnikoma, ki pa se nista ukvarjala z glasbo, ampak s politiko. No in ta dva prijatelja sta poznala odličnega kitarista, nad katerim sem bil prav navdušen in ta me je, takrat sem bil že poznan kot skladatelj, pobaral, naj v skladbe vpletem tudi motive drugih pokrajin. Odgovoril sem mu, da lahko pišem samo o tistem, kar poznam. Ko je odhajal, mi je rekel, da mi bo poslal darilo in res sem čez nekaj dni dobil vozovnico za Huhui.
Od takrat naprej sem potoval po provincah Argentine, dokler me v neki mali vasici niso prepričali, da sem šel v Buenos Aires. Bil sem star petindvajset let in prvič sem bil v Buenos Airesu. S prijatelji smo nastopili v gledališču in izvajali moje skladbe. Prvi dan je bila dvorana polna do polovice, drugi dan jih je prišlo nekaj manj in tako do petega dne našega nastopanja, ko ni prišel nihče več na naš koncert. Takrat mi je direktor gledališča dejal, da s takšno glasbo ne bom prišel nikamor in da ne bo nihče poslušal takšne glasbe, toda jaz nisem obupal. Kmalu sem dobil ponudbo angleške radijske postaje, ki je delovala v Buenos Airesu, s katero sem podpisal pogodbo in za njih delal do prihoda predsednika Perona na oblast. Potem sem odšel v Evropo, kjer sem prebival v različnih državah, nekaj časa v Nemčiji in najdlje v Italiji kjer sem bil štiri leta v Rimu.


Vaše najodmevnejše delo je Missa Criolla. Čeprav ste gotovo velikokrat morali odgovarjati na podobno vprašanje, nam ne zamerite, če tudi mi želimo prav iz vaših ust slišati kaj več o tem delu in ozadju nastanka.

Torej, vero sem prinesel že iz svoje družine. Verni so bili tudi moji stari starši in sam sem že kmalu na klavir spremljal duhovne pesmi, ki smo jih peli. Ko sem bival v Nemčiji, v nekem samostanu, sem imel iz sobe čudovit razgled in ko sem to omenil samostanskim sestram, so mi povedale, da je bilo tam v času druge svetovne vojne taborišče, kjer so se dogajale grozne stvari. Dve redovnici sta naskrivaj pomagali taboriščnikom in jim skozi luknjo v zidu pošiljali hrano. Veliko sem premišljeval o tem in ta gesta dobrote teh sester me je zelo ganila. Že takrat sem se odločil, da bom napisal tudi duhovno skladbo. Kasneje sem se vrnil v Argentino in pozabil na Evropo in na ta samostan. Postajal sem vse bolj slaven in plošče sem izdajal v nakladah več deset tisoč primerkov. Kljub temu v meni ni zamrla želja po tem, da napišem tudi duhovno delo. Ko je bil končan drugi Vatikanski koncil, in je bilo dovoljeno mašno besedilo peti tudi v domačih jezikih, sem se hitro odločil in začel pisati našo mašo. Besedilo je prevedel duhovnik Osvaldo Catena in mašo sem končal po petnajstih mesecih. Moj založnik pri založbi najprej ni hotel nič slišati o tem, da bi jo posneli in izdali na plošči. Na moje prigovarjanje pa je le milostno odobril natis komaj 2000 izvodov. Plošče so bile prodane v istem dnevu, ko so prišle v trgovine. Potem so natisnili še 10.000 izvodov in nato še 50.000. Šle so za med. Kasneje sem napisal še drugo mašo, ki je po mojem mnenju boljša od Kreolske, Mašo za mir in pravičnost, ki pa je žal komaj poznana.